Dangober

V teh dneh ne počnem skoraj nič drugega kot to, da hodim od ene ordinacije do druge. Se zgodi, kaj hočemo. Posledice so seveda tu. Ne utegnem pisati bloga, mine kar nekaj dni preden odgovorim na sporočila. Tudi sicer načeloma v prostem času ne visim na internetu in mi še na pamet ne pade, da bi dostopala nanj preko telefona. Se pa mora res nekaj hudo pomembnega dogajati, da med prostim časom uporabljam splet. Zavoljo odtegnjenosti od računalnika in spleta ne čutim nobene odvisniške krize. Celo več, šele sedaj ugotavljam, koliko ljudi je neznosno odvisnih od dogajanja v socialnih skupnostih. Prvi primer - odvisnik od prijateljstva. Po nekaj dnevni odsotnosti se „vmrežim“, pregledam sporočila na službenem telefonu in – onemim. Nek gospod mi je poslal SMS sporočilo, da so ga zbrisali iz ene izmed spletnih skupnosti, ampak on je že odprl nov profil. Prosi, naj ga ponovno potrdim za prijatelja. Z gospodom se tudi osebno poznava in pomislite, njemu je pomembno, da potrdim virtualno prijateljstvo. Manj pomembno se mu zdi to, da niti ni opazil, da se zdravim že polnih sedem mesecev in da mi v tem času ni poslal niti enega samega samcatega sporočila in me povprašal po zdravju. Kajti njega je odneslo nekam v medmrežje. Pomembnejši od 3D prijateljev se mu zdijo virtualni.

Evo mene! Kako je bilo na bolniški? Skrajno zanimivo. Ogledovala sem si strop, kajti ob programu slovenskih televizij se mi je tovrstno početje zdelo še najbolj pametno. Kot mnogi veste, se še vedno upiram vdoru kabelske ali IP televizije v svoj dom, posledično s sobno anteno lovim pet programov, pri čemer na enem izmed njih celo leto sneži. Kar sploh ni slabo, kajti ob vsem, kar se na TV predvaja v zadnjem času, je najbolje sprejemnik preprosto izklopiti. Pa poglejmo, s čim sem se mučila v teh ležečih dneh. Na prvem mestu je definitivno arbitražni sporazum, na drugem kuharske oddaje in na tretjem politika v vseh možnih pojavnih oblikah.