Ravno preden me je povsem "postlalo", sem se udeležila debatne kavarne v okviru Slovenskega knjižnega sejma. Debatirali smo na temo "Je za izdajo knjig treba izdati tudi sebe?". Pogovor je organiziral Undara Studio. Branko Gradišnik ni mogel priti, zato smo bile prisotne vse ostale: Breda Smolnikar, Benka Pulko, Ana Jud in moja malenkost. Pogovor je moderirala Nadja Seražin. Kaj naj rečem razen tega, da je bila debata res vroča, zanimiva in atraktivna. Vsem, ki ste jo zamudili, je lahko žal. Upam pa, da jo bomo v enaki sestavi kdaj uspeli ponoviti

Presenetilo me je kar nekaj stvari. Prvič to, da o tem pogovoru, ki je bil nedvomno izjemno kakovosten, danes ni mogoče dobiti skoraj nobenih odmevov. Kot da izrečeno ni bilo izrečeno! Pdf datoteka Bukle express, ki naj bi poročala o dogajanju na knjižnem sejmu, pa je ravno za dan 27. 11. 2009 nesrečno okvarjena. No ja, itak nekega poglobljenega zapisa o naši debati niti ni bilo za pričakovati zavoljo teme in tudi udeleženk samih.

Drugo presenečenje so bili obiskovalci. Dlje, ko je pogovor tekel, več ljudi je prihajalo in tudi ostajalo. Na koncu je zmanjkalo stolov in mnogi poslušalci so kar stoje poslušali. Med gosti smo tako udeleženke videle kar nekaj znanih obrazov, ki pa v samo debato niso posegali.

O čem smo se pogovarjali? Na kratko bom opisala glavne poudarke, kot sem jih sama razumela, vseh udeleženk. Ker si nisem mogla zapisovati, od dogodka pa je že skoraj dva meseca, pišem po spominu. Zase vem, kaj sem povedala, zato bo del, ki govori o mojem prispevku, daljši. Kar pa nikakor ne pomeni, da sem govorila največ ali da sem bila najpomembnejši del debate. Daleč od tega! Moje mnenje je pa tudi jasno razvidno in posebej poudarjam, da to ni mnenje udeleženk debate. 

Kje so meje svobode?

Nadja Seražin se je odlično pripravila na pogovor, njeno vodenje je bilo na visokem nivoju, izjemno profesionalno in prijazno do vseh sodelujočih.

Breda Smolnikar je z obiskovalci delila svojo grenko, trpko izkušnjo. Vsi vemo, kaj se ji je pred leti dogajalo. Pretresljiva je bila njena pripoved in menim, da je mnogim s svojimi besedami segla v srce. Breda Smolnikar je namreč tista gospa, ki je na sodišču postavila nova merila avtorjeve svobode in pravice do ustvarjanja ter zapisala Depalo vas v večne anale slovenske književnosti.

Danes gospa Smolnikar knjige izdaja v samozaložbi in si meje svoje svobode postavlja sama. Pred kratkim je izdala, če še ne veste, knjigo "Grem kmalu v ameriko, ker mame ji je zlomila zapestje". Zelo prav ste prebrali naslov, ne gre za tipkarsko pomoto. Gre za nov primer Breda Smolnikar vs. Erici Johnson Debeljak oziroma za zgodbo o prevodu Balade o divjem mleku v angleščino. Tudi o tem smo slišali nekaj besed.

Ana Jud je z nami delila svojo izkušnjo. Ne samo, da sama sebi postavlja meje svoje svobode, postavila jih je tudi drugim. Tudi ona na sodišču. Opisala je dogajanje pred in po izdaji njenih knjig in nam predočila trenutno stanje stvari, torej kako daleč so posamezni sodni postopki. Pripravlja novo knjigo in verjamem, da tudi ta ne bo ostala neopažena. Res zanimivo, kaj vse je povedala, predvsem pa je njena izkušnja poučna za vse, ki bi se v prihodnje želeli ukvarjati z realističnim novinarskim žanrom.

Benka Pulko je dobesedno zasijala med pripovedovanjem o tem, kaj se ji je dogajalo ob izdaji njene knjige, kako ni mogla več pristajati na postavljene pogoje in kako je potlej vzela stvari v svoje roke, ustanovila lastno založbo in si sama postavila meje svobode. Sama sebi je največji kritik. Moram reči, da sem v njenem pripovedovanju naravnost uživala in da je lahko vsem, ki bi kdaj v prihodnje radi izdali svojo knjigo, lahko žal, da njenega prispevka v debati niste slišali iz prve roke.

Hkrati vabim vse, da sodelujete v humanitarnih projektih Benke Pulko. Na kakšen način lahko to storite, si oglejte na njeni spletni strani.

No, potlej je prišla vrsta name. Dangober je čtivo, ki se poigrava z občutljivo problematiko, to je problemom stvarjenja, ima pa tudi politično konotacijo. Voditeljico pogovora je zanimalo, kako so se na knjigo odzvali Raelijani in ali sem imela kakšne probleme z njimi. Povedala sem, da problemov ravno s strani Raelijanskega gibanja ne bo in ne more biti, saj so pripadniki te ateistične vere znani po tem, da informirajo in ne vsiljujejo svojega prepričanja drugim. Povrh vsega gre prej pričakovati nasprotovanja s strani drugih ver, ki si stvaritelja ne zmorejo predstavljati oziroma dopustiti predstave, ki odstopa od sprejetih dogem. Stvaritelj kot človek, kot znanstvenik, ne kot nekdo z nadnaravnimi sposobnostmi, je s stališča določenih ver popolna blasfemija.

Hkrati so Dangoberci tekst, ki ima političen naboj. Vendar, kakor sem rekla, sem ravnala drugače kot predhodne sogovornice. Namesto konkretnega imena kraja je tu Mirendol in ne kakšna Depala vas, katere bi se krajanke morda prepoznale in me tožile. Namesto konkretnih imen, kot jih je navajala Ana Jud, so tu izmišljena imena. Recept za mirno življenje in ustvarjanje, ki ga ponujam, je zelo preprost. Vse dogajanje je treba premestiti v ZF žanr, vtakniti v pripoved vsaj enega vesoljca in vesoljsko ladjo, nihče se ne bo prepoznal, nihče me ne bo tožil, knjige ne bodo brali ne teologi in ne politiki. Sploh slednji Dangobercev ne berejo. Tako so meje svobode tam, kjer si jih kot avtor sama postavljam.

Štiri zgodbe, ki so spregovorile

Moje mnenje po slišanem s strani udeleženk je bilo, da imamo opravka z izjemno zanimivo medijsko "politiko". Izkušnja Brede Smolnikar bi v kaki drugi državi zanesljivo povzročila snemanje filma o boju pisateljice za svoje pravice. Mimogrede naj povem, da sem hudo prepričana, da bi analiza poročanja o sodnem procesu, ki ga je Breda Smolnikar bila sama, zanesljivo pokazala, da ji v začetku javnost ni stala ob strani, da o tem, kaj se ji dogaja, ni poročal nihče. Javnost je za njen boj izvedela šele tedaj, ko je postalo jasno, da bo Smolnikarjeva po vsej prestani kalvariji zmagala. Tedaj je postalo poročanje o njenem primeru "varno" in mnogi so tedaj ugotovili, da se je borila ne samo za svoje temveč tudi za njihove pravice.

Gre za evidentno abstinenco javnosti kot tistega mehanizma, ki bi tudi moral določati meje avtorjeve ustvarjalnosti. Njena zadnja knjiga, Grem kmalu v ameriko ker mame ji je zlomila zapestje, bo kvečjemu izzvala napade na Bredo Smolnikar kot osebo, dočim bo strokovna javnost več ali manj molčala, četudi gre za vprašanje – ne glede na to, kdo ima v tej zgodbi prav – ki je povsem strokovne narave in bi zaslužilo strokovno obravnavo.

Če je Breda Smolnikar doživela tišino, je Ana Jud primer drugega ekstrema, to je izjemne pozornosti javnosti in "javnosti", ki je šla, vsaj sama tako menim, v nekaterih primerih hudo predaleč. Kajti pri poročanju o Ani Jud (in morda tudi o vsebini njenih knjig), če se z njo strinjamo ali ne, če nam je njeno pisanje všeč ali nam ni, gre dejansko za primere eklatantnega vdora v zasebnost in permanentnega navajanja argumentum ad hominem. T.i. "javnost" se v pričujočem primeru obrne proti avtorju in s tem uspešno blokira razpravo o njegovem delu.

Med pogovorom smo slišali, kako pogumna je določena naša založba, ki je izdala Michaela Moora. Res hud pogum, ko je bilo njegovo delo že nekaj časa javno dostopno v njegovi lastni državi in po celem svetu! Ta prostor enostavno ni naklonjen "domačim Moorom", še več, ni sposoben tržiti kritične distance do medijev in oblasti. Projekti Michaela Moora so bili tržni uspeh ali povedano drugače – pri nas nekdo ne razume, da je kritičnost do nečesa ali nekega nosilca družbene moči tako nujna kot tudi profitabilna dejavnost.

Na tretji strani imamo Benko Pulko, ki predstavlja izgubljeno priložnost te države za promocijo. Ni ravno veliko držav na tem svetu, ki imajo motoristke, ki so same prevozile vse kontinente in se vpisale v Guinessovo knjigo rekordov. Gre za dosežek brez primere, ki smo ga sicer opazili, nagradili Pulkovo z različnimi titulami, nismo pa njenega dosežka izkoristili. Pametne države bi že davno financirale prevod njenih knjig in ji pomagale pri prodoru na tuji trg. Namesto tega se trudimo, da bi Benko Pulko zadržali tam, kjer po mnenju "javnosti" spada, to je še vedno na motorju. Benka Pulko je od svoje vrnitve dalje postorila marsikaj, spisala tudi knjigo za otroke, pričela s humanitarno dejavnostjo, prireja fotografske razstave in še bi lahko naštevali. Danes ploskamo Martinu Strelu in vsi smo bili ganjeni, ko se je film o njem vrtel na Sundance festivalu. Nimamo pa poguma, da bi Benkino izjemno avanturo potisnili v svet! Morda iz strahu nekaterih, da bi jih Benka Pulko zasenčila, čeprav je vsakomur jasno, da je Benka Pulko že davno prerasla prostor, iz katerega je izšla.

Kar se mene kot četrte udeleženke tiče, sem soočena z dejstvom, da se bom ali borila z mili na veter ali ubrala svojo pot. Itak je za "stališče" domače "javnosti", razen redkih izjem, povsem vseeno, da je izšla prva slovenska space opera. Ostane mi torej prepričevanje vseh možnih nosilcev "književnih mnenjskih voditeljev" o kakovosti in pomembnosti mojega dela ali pa druga pot, to je da se enostavno na domačem trgu neham dokazovati. Avtorji prvencev smo praviloma prezrti, posebej če je knjigo izdala majhna založba. Praviloma ne moremo dobiti recenzij, naše delo ni predstavljeno v javnosti, torej večini nas ostaja vztrajanje "v leru".

Naša ura za pogovor je hitro minila, nakar smo se seveda razšli. Upam, da bomo debato kdaj ponovili v enaki sestavi.

V Galeriji (sks 2009) si lahko ogledate fotografije, ki jih je posnel Andrej Ivanuša. Za kar se mu iskreno zahvaljujem. Na fotografijah se krasno vidi, kako sesuta sem bila, ampak vseeno, še vedno sem zelo vesela za povabilo k sodelovanju. Ponosna sem, ker sem lahko sodelovala s tako znanimi ženskami in ker sem imela možnost zastopati tako sebe, svoje delo kot tudi ZF kot žanr. Hvala Undara studiju in hvala vsem obiskovalcem, ki ste si vzeli čas in nas poslušali!