4. maja 1980 je v tedanji Jugoslaviji zavladala vsesplošna žalost. Ljudje so glasno in javno jokali, nogometna tekma med Hajdukom in Crveno zvezdo je bila prekinjena, nogometaši in navijači so jokali, nakar so zapeli „Druže Tito mi ti se kunemo“. Televizijski napovedovalci so drug za drugim sporočali žalostno vest. Ja, to je bil dan, ko je umrl tovariš Josip Broz Tito, največji sin naših narodov in narodnosti. Tudi po Titu Tito, smo vzklikali v tistih časih in celo resno mislili, kar smo izgovorili. Žal, kajti Jugoslavija je bila v času Titove smrti ekstremno zadolžena država. Za kar pa seveda ni bil nihče posebej kriv, le kako bi bil? Titovi smrti je sledil veličasten pogreb v Beogradu, s katerim se noben kasnejši pogreb ne more meriti. Tam so bili državniki s celega sveta, celo kralji in kraljice in v luči kasnejših dogodkov se človek vpraša, so se res prišli poklonit mrtvemu Titu ali pa prepričati, da je res mrtev in pokopan.
Po veličastnem pogrebu so sledile reforme take in drugačne. Milka Planinc je poskušala reducirati porabo bencina s t.i. vožnjo ob „parnih“ in „neparnih“ dnevih, pač odvisno od registrske tablice avtomobila. Pričela se je strahovita inflacija, ki jo je nekako zaustavil Ante Marković z znano reformo dinarja.
Po objavi zapisa 
Kot je pri nas v navadi, se javnost ukvarja s „pomembnimi“ temami. Recimo večina trepeta, bo ali ne bo LDS izstopila iz koalicije. Oh, to traja že kake tri mesece in še nič ne kaže, da bo ponedeljek prinesel dokončen odgovor. Opozicija medtem predvsem poudarja, kako bo nerodno, če Pahor popuščati pred pritiski Kresalove in Zalarja. Bo nastala nova velika koalicija? Bo Barbara Brezigar odstopljena v korist miru med koalicijskimi partnerji? Kaj bo, če LDS izstopi iz koalicije pri čemer je sploh vprašanje, le zakaj bi izstopala? In tako dalje v nedogled.
Mnogo starodavnih tekstov nam ponuja dokaj čudne opise dogajanj v davnini, ki so bili, predvsem zavoljo vsebine, največkrat razumljeni kot verski teksti ali pa kot filozofske razprave. Verjetno najbolj znana iz skupine slednjih sta Platonovi deli Timaj in Kritias, v katerih beremo o Atlantidi. Splošno mnenje je, da je Atlantida mit, preko katerega je skušal filozof Platon prikazati osnove svoje teorije o idealni vladavini. Sam Platon pove, da podatke o Atlantidi črpa iz Solonovega pričevanja o svojem obisku v Egiptu, v katerem naj bi mu egipčanska svečenika, Sonhis iz Saise in Psenofis iz Heliopola, zaupala, da je nekdaj obstajala napredna civilizacija Atlantida, ki se je celo spopadla z Grki iz prejšnjih časov, o obstoju katerih antični Grki niso vedeli ničesar. Atlantida naj bi se nahajala za Herkulesovimi stebri (Gibraltarsko ožino) v Atlantskem oceanu. Antični Grki niso bili navdušeni nad plovbo v Atlantik, saj naj bi ta bil „moten“ in „poln blata“, zaradi česar bi ladje zlahka nasedle. Po Platonu je Atlantido doletela katastrofa in cel otok se je pogreznil v morje. Napredna civilizacija je bila uničena. Sodeč po Platonu je v človeški zgodovini zazevala praznina, ki jo po nekaj tisočletjih prično zapolnjevati civilizacije, ki jih danes štejemo kot najstarejše in se skorajda istočasno prično pojavljati na vseh celinah. So te civilizacije nastale spontano, kar naenkrat so se ljudje odločili graditi veličastna mesta, hrame in piramide, kot nas učijo v šolah? So posledica znanja, ki so ga med ljudi prinesli preživeli z Atlantide? Ali pa imajo prav tisti, ki trdijo, da so bili naši predniki v stiku s prišleki iz drugih planetov, ti pa so korenito vplivali na razvoj tehnologije, znanosti in religij?
jaz bi še 
<br&g
