Včeraj se je zgodila prva predstavitev knjig Dangober, Spopad pri Opozorilniku, v Sloveniji. Kot bralci bloga najverjetneje veste, so bili Dangoberci preko Raëlijanstva, na podlagi katerega so knjige nastale, prvič predstavljene lani v okviru Rikona 2009. Kot sem napovedala, to ni bil običajni literarni večer, kajti nerada ponavljam vzorce drugih. Verjemite mi, na nekaterih predstavitvah še stoli trpijo! Na zadnjem literarnem večeru, ki sem se ga udeležila (in bom raje molčala na čigavem je to bilo), je avtorica z dramatičnimi poudarki prebrala skoraj celo svojo knjigo, nakar smo izvedeli vse o njej, denimo zanimive anatomske podrobnosti, kako si je „trgala besede iz prsi“, da je „iz bolečine rojene misli nizala v zaporedje.“ Presneto, sem si mislila sama, bolje, da sem tiho, kajti ob pisanju Dangobercev sem se neizmerno zabavala, režala in uživala. Kaj pa vem jaz o bolečem pisanju knjig? Zatorej sem sklenila, da obiskovalcev literarnega večera ne bom utrujala z branjem, pač pa jih skušala predstaviti nekaj od tega, kar je služilo kot osnova Dangobercem.







<br&g