Dangober

ZF kot žanr opisuje raznorazne svetove, tudi take apokaliptične, v katerih upanje za preživetje človeštva sloni na ramenih nekaj pogumnih junakov, ki se spopadejo z vsemi možnimi nevšečnostimi, navadno herojsko zmagajo, včasih pa se zgodi, da s svojim porazom svarijo ljudi v sedanjiku, kakšen bo lahko svet prihodnosti. Problem nastane, ko kot avtor ugotoviš, da je realnost presegla domišlijo, da se tukaj in sedaj, v skrbno skritem ozadju raznoraznih afer in aferic, daleč od oči javnosti, odvija boj posameznikov za dostojanstvo in pravico do upanja za težko obolele.

Včasih se mi zdi, kot da živim v državi, ki caplja 500 let za medvedom, nakar se navadno izkaže, da se ne motim. Trenutno najbolj intrigantna zgodba o tem, kako hudo zaostajamo, prihaja iz vrst dela bolnikov z multiplo sklerozo in njihovih svojcev, ki se borijo za pravico do upanja in o tem dogajanju ne boste brali v nobenem mediju. Trenutno še ne, slej ko prej pa bo junaški boj naših junakov ovekovečen v kakšnem članku, najverjetneje pa boste v njem tudi prebrali, da ta boj posameznikov temelji na nedokazanih teorijah o možnosti zdravljenja multiple skleroze (MS). Je res tako? Gre za lažno upanje ali za poseg, ki lahko reši mnoge neznosnega trpljenja in invalidnosti? Je res, da imamo v Sloveniji predvsem zavoljo trme in neukrotljive volje pacienta samega samo en primer obolelega za MS, ki lahko dokaže, da je njegova MS verjetno posledica druge bolezni, zoženja ven ali CCSVI, v primerih vseh drugih pa je MS avtoimunska bolezen? Je tak absurd mogoč še kje drugje kot pri nas?

Obiski ordinacij prinašajo zanimive stranske učinke. Nekatere čakalnice so bogato založene z tračarskimi revijami in ker se navadno čaka in čaka in čaka, tudi meni ni ostalo nič drugega, kot da vzamem v roke tovrstno literaturo. Kar niti ni bilo slabo, saj sem se ob branju rumenih „člankov“ prerežala do solz. Posebej me je zabavalo označevanje določenih moških kar za „Casanovo“. Do solz sem se narežala tudi ob ogledu spletne strani, ki reklamira nov reality show, v katerem „punce“ lovijo moškega, ki že nekaj let vztraja v rumenih medijih tako s svojim pisanjem kot tudi z zgodbicami o vsem, kar že počne. Niti ne bi vedela za ta nov „podvig“, če v njem ne bi sodelovala ena izmed mojih FB prijateljic. Hja, reality showi z instant zvezdniki nas butnejo že na vsakem koraku, celo radijski valovi niso več varni pred njimi.

Sploh se ne čudim, da tračarski „mediji“ tako zlahka nalepijo kakemu podalpskemu žrebcu etiketo „Casanova“. Na slovenski Wikipediji ob skopem opisu Giacoma Casanove najdemo naslednji stavek: „Danes ga poznamo predvsem kot legendarnega ljubimca in osvajalca ženskih src.“ Ja, res opis za dol past! In predvsem netočen za dol past!