Prvi del sage Dangober, Spopad pri Opozorilniku 1 – 3, kandidira za Nagrado za SKS za najboljši prvenec, izdan v zadnjem letu. Nagrajeno delo izbira komisija Društva slovenskih pisateljev. Podelitev Nagrade za najboljši prvenec bo na otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma, 24. 11. 2009, ob 18. uri v prostorih Cankarjevega doma.
Ne vem, ali so Dangoberci prvi ZF roman, ki se poteguje za to nagrado. Vsekakor pa dela ZF žanra niso pogost gost v takih ali drugačnih tekmovanjih. ZF kot žanr je pri nas podcenjen in, upam si trditi, da domači avtorji nekako ne veljamo za umetnike, ki bi ustvarjali kakovostno literaturo. Čemur smo, roko na srce, krvi predvsem sami, saj smo prelahko pristali na „predalčkanje“. Primer za to je znano „mnenje“ določenega „poznavalca“, po katerem je space opera malodane nadomestek za popularne doktor romane. Seveda so tu še drugačni „poznavalci“, ki prihajajo takorekoč iz „scene“ in ki vam bodo zatrdili, da se ZF zgodbe odvijajo v prihodnost ali da jo ZF avtorji celo napovedujejo. Kar ni res in o tem sem že pisala v prispevku „Je znanstvena fantastika res v zatonu?“.
ZF in F literatura vedno znova uporablja arhetipske kalupe, v katere vmešča junakinje svojih zgodb. Ti kalupi različnih vlog, tako moških kot ženskih, so vmeščeni v našo zavest z razlogom. Že od pamtiveka služijo človeštvu kot nekakšen vzor, preko katerega razlikujemo med dobrim in zlim, pametnim in neumnim, plemenitim in zahrbtnim ipd.
V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
Ste že slišali za 
jaz bi še 
<br&g
