Vsi poznamo francosko jamo Lascaux in poslikave na njenih stenah in stropih. Učili smo se v šoli, mar ne, kako so naši predniki čepeli v njih in se pripravljali na junaški lov na mamuta, zaviti v krzna, skrbno varujoč svoj ogenj. Ta nikakor ni smel ugasniti, drugače so malodane morali čakati naslednje neurje s strelo, ki je usekala, kakšno naključje, ravno v kako primerno drevo. Naši predniki, še vedno oviti v krzna, so pritekli, precej pristavili svoje veje, ki so na močnem dežju seveda ostale suhe, jo užgali nazaj v svoje jame, nazijali odgovorne, ki so bili krivi, da je ogenj ugasnil, spet sedli, zrli predse, tolkli po kamenju, izdelovali orožje in čakali na sledečega mamuta. Na splošno gledano so naši predniki jedli, pili, lovili, vsake toliko pa so si nepričakovano dali duška, kdo bi vedel zakaj pravzaprav, in poslikali jame s prizori, ki so jim bili ljubi. To je jelenčki, mamuti, bikci, kozicami, tu pa tam so naslikali še sebe, kako lovijo mamuta. Ja, bili so namreč tako primitivni, da česa drugega pač niso zmogli naslikati.






Pred meseci sem opozorila na knjigo
Kot sem obljubila v tekstu 
<br&g