Dangober

Včeraj sem končno dočakala prvi resni pregled od kar sem zbolela, to je magnetno resonanco. Ampak to ni zgodba o pregledu, temveč o Ortopedski bolnišnici Valdoltra. Mirno lahko zapišem, da je Valdoltra učni primer, kako se je potrebno vesti do pacientov.

Pravi šok sem doživela, ko je medicinska sestra, ki v kleti paviljona B včeraj skrbela za nameščanje igel v čakajoče za magnetno resonanco, kar prisedla k meni na hodniku, se prijazno pogovorila, me obvestila o tem, kaj me čaka in previdno, pa kako previdno povprašala, če me je strah zaprtih prostorov in na kaj vse sem alergična. Vedenje in odnos, ki bi si ga vsi pacienti zaslužili tudi drugod in ne samo v Valdoltri!

Prijaznost se je še kar nadaljevala. Gospoda, ki sta včeraj izvajala magnetno resonanco, sta me potlej ponovno povprašala o vsem, mi pojasnila tudi tisto, kar sem sama pozabila vprašati ali za kar sploh nisem vedela, da lahko vprašam. Ker je bil pregled dolg, sta me večkrat potegnila iz „tube“, se prepričala, če sem v redu in na koncu poskrbela, da se sem vsa otrpla od ležanja tudi postavila na noge. Zdravnik, ki me je po pregledu videl hoditi po hodniku, me je najmanj petkrat vprašal, če sem v redu in kako se počutim. Resnično, nimam besed, s katerimi bi pohvalila odnos do pacientov v Valdoltri. Počutila sem se, kot da sem prišla v drugo državo in v drug zdravstveni sistem.

Osebje v Valdoltri ne izigrava bogov v belih haljah. To so ljudje, ki s srcem želijo pomagati drugim. Svoje veselje do dela prenašajo tudi na paciente. Bila sem kar nekaj ur v bolnišnici, pa nisem srečala nobenega, ki bi bil poklapan ali slabe volje. Vsi, ki sem jih srečevala, so bili polni optimizma ne glede na to, kako huda je njihova bolezen ali poškodba.

Posebna zgodba je tudi okolica bolnišnice. Prvo, kar mi je padlo v oči že ob prihodu, sta bila urejen park in čisto parkirišče. Človek ne more zaiti, do cilja ga vodijo številne table z napisi. Če pa ne gre drugače, te osebje prijazno usmeri in, kakor sem videla na lastne oči, tudi pomaga pacientom, ki se težje gibljejo. To je tudi verjetno edina bolnišnica, ki ima ne samo urejen park, ampak celo pave v njem. Pa res lepe pave, za katere se vidi, da so dobro hranjeni in zdravi.

Osebju Ortopedske bolnišnice Valdoltra se zahvaljujem za prijazen, korekten, profesionalen in predvsem človeški odnos ter jim želim še veliko uspehov. Sicer upam, da se v Ankaran ne bom več vračala v vlogi pacienta. Če bi se pa to že pripetilo, bom vsaj vedela, da sem v rokah ljudi, ki imajo veliko znanja in srce na prvem mestu!

Značke (tags): ortopedska | bolnišnica | Valdoltra | zdravnik | medicinska sestra | odnos | pacient | bolezen | zdravje | magnetna resonanca | pregled