11:08:34
Med zdravnikovanjem sem imela ravno dovolj časa, da sem po cele ure občudovala strop ali brala kriminalke in ostalo sijajno literaturo. Televizije se nekako nisem pretirano lotevala. Kajti v času hromosti sem uspešno uspela pokvariti daljinca, zatorej mi sedaj ne uspeva hitro preklopiti z enega kanala na drugega. Kar seveda povzroča mnogovrstne travme. Iznenada te preseneti kak čebljavi kuhar, če ne on pa kak politik, ki je ravno sklenil, da sporoči nekaj pomembnega in če že to izostane, človeka naskočijo junaki kakega silno gledanega reality showa. Zatorej sem se ukvarjala s tistim, kar mi ni sprva povzročalo čustvenih bolečin, z branjem in telovadbo. Nakar me je nekega lepega jutra, ko sem opazovala srnice, kako se miroljubno pasejo na travniku, našla zanimiva misel. Pričela sem se zavedati, da živim v svetu polnem fundamentalizma, ki je uspešno skrit, ki ga stežka prepoznavamo. Ampak vseeno, točno tukaj, ob nas ta fundamentalizem sobiva. Mnogi so mnenja, tudi jaz sem bila, da je srednji vek preteklost. Toda ni. Srednji vek, tisto najbolj črno in okrutno iz tega obdobja, je preživelo. Danes sicer ne kurimo čarovnic, vseeno se gremo lov na čarovnice. Danes bi vsakdo zlahka prisegel, da so grajske mučilnice preteklost, vseeno pa za dosego različnih ciljev izpostavljamo zapornike širom po svetu okrutnemu mučenju. Smo mi, naša družba, res tako demokratični ali pa je svet, v katerem živimo, neke vrste prostovoljna utvara, v katero želimo verjeti?
 |
|
Mnogo starodavnih tekstov nam ponuja dokaj čudne opise dogajanj v davnini, ki so bili, predvsem zavoljo vsebine, največkrat razumljeni kot verski teksti ali pa kot filozofske razprave. Verjetno najbolj znana iz skupine slednjih sta Platonovi deli Timaj in Kritias, v katerih beremo o Atlantidi. Splošno mnenje je, da je Atlantida mit, preko katerega je skušal filozof Platon prikazati osnove svoje teorije o idealni vladavini. Sam Platon pove, da podatke o Atlantidi črpa iz Solonovega pričevanja o svojem obisku v Egiptu, v katerem naj bi mu egipčanska svečenika, Sonhis iz Saise in Psenofis iz Heliopola, zaupala, da je nekdaj obstajala napredna civilizacija Atlantida, ki se je celo spopadla z Grki iz prejšnjih časov, o obstoju katerih antični Grki niso vedeli ničesar. Atlantida naj bi se nahajala za Herkulesovimi stebri (Gibraltarsko ožino) v Atlantskem oceanu. Antični Grki niso bili navdušeni nad plovbo v Atlantik, saj naj bi ta bil „moten“ in „poln blata“, zaradi česar bi ladje zlahka nasedle. Po Platonu je Atlantido doletela katastrofa in cel otok se je pogreznil v morje. Napredna civilizacija je bila uničena. Sodeč po Platonu je v človeški zgodovini zazevala praznina, ki jo po nekaj tisočletjih prično zapolnjevati civilizacije, ki jih danes štejemo kot najstarejše in se skorajda istočasno prično pojavljati na vseh celinah. So te civilizacije nastale spontano, kar naenkrat so se ljudje odločili graditi veličastna mesta, hrame in piramide, kot nas učijo v šolah? So posledica znanja, ki so ga med ljudi prinesli preživeli z Atlantide? Ali pa imajo prav tisti, ki trdijo, da so bili naši predniki v stiku s prišleki iz drugih planetov, ti pa so korenito vplivali na razvoj tehnologije, znanosti in religij?
Kot ste sami opazili, me Jahve ni usekal preko vikenda, kar pripisujem dejstvu, da se z menoj ne ukvarja. Čaka pač, da mu nekdo postavi ambasado v Jeruzalemu in med tem čakanjem si ne bo belil glave z mojo malenkostjo. Šalo na stran. Jahveja ni dobro izzivati ne glede na to, kako si ga predstavljamo, kot Boga ali kot stvarnika – človeka. Ne vem, kakšna predstava o Jahveju je bolj zaskrbljujoča. Če nanj gledamo kot na Boga (Izraelcev in kasneje tudi na našega, krščanskega Boga), je njegova ljubezen do ljudi silno vprašljiva. Vendar quod licet Iovi, non licet bovi oziroma kar je dovoljeno Jupitru (Bogu), ni dovoljeno govedu. O božjem namenu se ne sprašuje, v Boga se ne dvomi, njegova okrutnost je vedno upravičena, njegova ljubezen vedno prisotna. V trenutku, ko pa Jahveja ne razumemo več kot Boga temveč si ga predstavljamo kot človeka, kot znanstvenika, se nekatera njegova dejanja oziroma dejanja stvariteljev, če jih merimo po sedanjih merilih „dobe razodetja“ lahko uvrstijo v bogat repertoar kaznivih dejanj, celo v nabor takih dejanj, ki jih naša civilizacija smatra kot skrajno zavržena.
Včeraj se je zgodila prva predstavitev knjig Dangober, Spopad pri Opozorilniku, v Sloveniji. Kot bralci bloga najverjetneje veste, so bili Dangoberci preko Raëlijanstva, na podlagi katerega so knjige nastale, prvič predstavljene lani v okviru Rikona 2009. Kot sem napovedala, to ni bil običajni literarni večer, kajti nerada ponavljam vzorce drugih. Verjemite mi, na nekaterih predstavitvah še stoli trpijo! Na zadnjem literarnem večeru, ki sem se ga udeležila (in bom raje molčala na čigavem je to bilo), je avtorica z dramatičnimi poudarki prebrala skoraj celo svojo knjigo, nakar smo izvedeli vse o njej, denimo zanimive anatomske podrobnosti, kako si je „trgala besede iz prsi“, da je „iz bolečine rojene misli nizala v zaporedje.“ Presneto, sem si mislila sama, bolje, da sem tiho, kajti ob pisanju Dangobercev sem se neizmerno zabavala, režala in uživala. Kaj pa vem jaz o bolečem pisanju knjig? Zatorej sem sklenila, da obiskovalcev literarnega večera ne bom utrujala z branjem, pač pa jih skušala predstaviti nekaj od tega, kar je služilo kot osnova Dangobercem.
Lik fatalke je arhetip, „kalup“, če želite, v katerega je potrebno vmestiti zgodbo, ki ima tako moralen namen (ne varajte svojih partnerjev) kot tudi svarilen namen (če boste varale, vas bo partner kar ubil). Predvsem pa ima družbeni namen (ob varanju ogrožate sebe in svojo okolico). In ženska, kar se ve že od grške dramatike dalje, vara lahko tudi, če je posiljena (če bi se branila, ne bi bila posiljena), če je sužnja (in ji pade na pamet, da ne bi ubogala), če je določena za žrtev (nekoga pač moramo zaklati v čast bogovom), če nerga (le zakaj je nergala Ksantipa?) itd.
V intervjuju za 
Ko sem še hodila v šolo, smo
