10:01:07Med mojim „zdravnikovanjem“ se je svet vsekakor in pričakovano vrtel dalje. Ljubitelje ZFF-ja je razveselila nova 16-ta številka našega edinega fanzina Jašubeg en Jereda, ki je že krepko presegel življenjsko dobo vseh svojih predhodnikov. Konec lanskega aprila sem objavila zapis Prišel je tiho in postal edini slovenski ZFF fanzin, zavoljo katerega sem bila potlej deležna nepričakovano nizkih napadov s strani nekakšnih „varuhov“ ZFF-ja, ki so se usajali doma in celo v tujini, češ da širim laži in govorice ter da to, kar pišem, da je JeJ naš edini fanzin, ni res. No ja, leto je naokoli, razen JeJ ni na obzorju in še dlje od njega nobenega drugega fanzina in človek bi najverjetneje pričakoval kako opravičilo od lanskoletnih rogoviležev. Vendar si ne delam utvar, itak je bilo že lani jasno, kaj se v naši deželi dogaja. Kobajagi „fandom“ oziroma društvo, ki se je kot tako prikazovalo, se je pomaknilo na skrajno margino, kar sem tudi napovedala v prispevku Strah pred žanrom ali strah F/ZF žanra pred demarginalizacijo. In prav nič ne kaže, da bo kadarkoli opravljalo nalogo fandoma. Vse dlje je od domačih ustvarjalcev, ki pa še kako ustvarjamo. Kakor sem napovedala, še vedno brez podpore fandoma, saj tega enostavno nimamo. Nič hudega, morda je celo bolje tako.
 |
|
4. maja 1980 je v tedanji Jugoslaviji zavladala vsesplošna žalost. Ljudje so glasno in javno jokali, 
Kot ste sami opazili, me Jahve ni usekal preko vikenda, kar pripisujem dejstvu, da se z menoj ne ukvarja. Čaka pač, da mu nekdo postavi ambasado v Jeruzalemu in med tem čakanjem si ne bo belil glave z mojo malenkostjo. Šalo na stran. Jahveja ni dobro izzivati ne glede na to, kako si ga predstavljamo, kot Boga ali kot stvarnika – človeka. Ne vem, kakšna predstava o Jahveju je bolj zaskrbljujoča. Če nanj gledamo kot na Boga (Izraelcev in kasneje tudi na našega, krščanskega Boga), je njegova ljubezen do ljudi silno vprašljiva. Vendar quod licet Iovi, non licet bovi oziroma kar je dovoljeno Jupitru (Bogu), ni dovoljeno govedu. O božjem namenu se ne sprašuje, v Boga se ne dvomi, njegova okrutnost je vedno upravičena, njegova ljubezen vedno prisotna. V trenutku, ko pa Jahveja ne razumemo več kot Boga temveč si ga predstavljamo kot človeka, kot znanstvenika, se nekatera njegova dejanja oziroma dejanja stvariteljev, če jih merimo po sedanjih merilih „dobe razodetja“ lahko uvrstijo v bogat repertoar kaznivih dejanj, celo v nabor takih dejanj, ki jih naša civilizacija smatra kot skrajno zavržena.
Včeraj se je zgodila prva predstavitev knjig Dangober, Spopad pri Opozorilniku, v Sloveniji. Kot bralci bloga najverjetneje veste, so bili Dangoberci preko Raëlijanstva, na podlagi katerega so knjige nastale, prvič predstavljene lani v okviru Rikona 2009. Kot sem napovedala, to ni bil običajni literarni večer, kajti nerada ponavljam vzorce drugih. Verjemite mi, na nekaterih predstavitvah še stoli trpijo! Na zadnjem literarnem večeru, ki sem se ga udeležila (in bom raje molčala na čigavem je to bilo), je avtorica z dramatičnimi poudarki prebrala skoraj celo svojo knjigo, nakar smo izvedeli vse o njej, denimo zanimive anatomske podrobnosti, kako si je „trgala besede iz prsi“, da je „iz bolečine rojene misli nizala v zaporedje.“ Presneto, sem si mislila sama, bolje, da sem tiho, kajti ob pisanju Dangobercev sem se neizmerno zabavala, režala in uživala. Kaj pa vem jaz o bolečem pisanju knjig? Zatorej sem sklenila, da obiskovalcev literarnega večera ne bom utrujala z branjem, pač pa jih skušala predstaviti nekaj od tega, kar je služilo kot osnova Dangobercem.
Revija 
