08:32:51
4. maja 1980 je v tedanji Jugoslaviji zavladala vsesplošna žalost. Ljudje so glasno in javno jokali, nogometna tekma med Hajdukom in Crveno zvezdo je bila prekinjena, nogometaši in navijači so jokali, nakar so zapeli „Druže Tito mi ti se kunemo“. Televizijski napovedovalci so drug za drugim sporočali žalostno vest. Ja, to je bil dan, ko je umrl tovariš Josip Broz Tito, največji sin naših narodov in narodnosti. Tudi po Titu Tito, smo vzklikali v tistih časih in celo resno mislili, kar smo izgovorili. Žal, kajti Jugoslavija je bila v času Titove smrti ekstremno zadolžena država. Za kar pa seveda ni bil nihče posebej kriv, le kako bi bil? Titovi smrti je sledil veličasten pogreb v Beogradu, s katerim se noben kasnejši pogreb ne more meriti. Tam so bili državniki s celega sveta, celo kralji in kraljice in v luči kasnejših dogodkov se človek vpraša, so se res prišli poklonit mrtvemu Titu ali pa prepričati, da je res mrtev in pokopan.
Po veličastnem pogrebu so sledile reforme take in drugačne. Milka Planinc je poskušala reducirati porabo bencina s t.i. vožnjo ob „parnih“ in „neparnih“ dnevih, pač odvisno od registrske tablice avtomobila. Pričela se je strahovita inflacija, ki jo je nekako zaustavil Ante Marković z znano reformo dinarja.
 |
|
Kot ste sami opazili, me Jahve ni usekal preko vikenda, kar pripisujem dejstvu, da se z menoj ne ukvarja. Čaka pač, da mu nekdo postavi ambasado v Jeruzalemu in med tem čakanjem si ne bo belil glave z mojo malenkostjo. Šalo na stran. Jahveja ni dobro izzivati ne glede na to, kako si ga predstavljamo, kot Boga ali kot stvarnika – človeka. Ne vem, kakšna predstava o Jahveju je bolj zaskrbljujoča. Če nanj gledamo kot na Boga (Izraelcev in kasneje tudi na našega, krščanskega Boga), je njegova ljubezen do ljudi silno vprašljiva. Vendar quod licet Iovi, non licet bovi oziroma kar je dovoljeno Jupitru (Bogu), ni dovoljeno govedu. O božjem namenu se ne sprašuje, v Boga se ne dvomi, njegova okrutnost je vedno upravičena, njegova ljubezen vedno prisotna. V trenutku, ko pa Jahveja ne razumemo več kot Boga temveč si ga predstavljamo kot človeka, kot znanstvenika, se nekatera njegova dejanja oziroma dejanja stvariteljev, če jih merimo po sedanjih merilih „dobe razodetja“ lahko uvrstijo v bogat repertoar kaznivih dejanj, celo v nabor takih dejanj, ki jih naša civilizacija smatra kot skrajno zavržena.
Po prvi predstavitvi knjig Dangober, Spopad pri Opozorilniku, dobivam sporočila, v katerih me sprašujete, kaj točno sem na predstavitvi govorila in kdaj bo naslednja predstavitev. Hja, povedala sem marsikaj. Kdaj bo naslednja predstavitev, ne vem. Trenutno se zdravim in to ob 8-urnem delavniku (oja!), pišem nadaljevanje Dangobercev, povrh vsega pa še novo knjigo (o tem čez nekaj dni). Predvsem zaradi prvega razloga sem se odločila, da se sama več ne bom ukvarjala s tem, da bi organizirala še kak dogodek, vsaj v naslednjih nekaj mesecih zanesljivo ne. Da pa ne bi bili ostali prikrajšani, bom v treh nadaljevanjih povzela del predstavitve o povezavi med Dangoberjem in Raëlijanstvom tako iz lanskoletnega Rikona kot iz zadnje predstavitve v Postojni.
Včeraj se je zgodila prva predstavitev knjig Dangober, Spopad pri Opozorilniku, v Sloveniji. Kot bralci bloga najverjetneje veste, so bili Dangoberci preko Raëlijanstva, na podlagi katerega so knjige nastale, prvič predstavljene lani v okviru Rikona 2009. Kot sem napovedala, to ni bil običajni literarni večer, kajti nerada ponavljam vzorce drugih. Verjemite mi, na nekaterih predstavitvah še stoli trpijo! Na zadnjem literarnem večeru, ki sem se ga udeležila (in bom raje molčala na čigavem je to bilo), je avtorica z dramatičnimi poudarki prebrala skoraj celo svojo knjigo, nakar smo izvedeli vse o njej, denimo zanimive anatomske podrobnosti, kako si je „trgala besede iz prsi“, da je „iz bolečine rojene misli nizala v zaporedje.“ Presneto, sem si mislila sama, bolje, da sem tiho, kajti ob pisanju Dangobercev sem se neizmerno zabavala, režala in uživala. Kaj pa vem jaz o bolečem pisanju knjig? Zatorej sem sklenila, da obiskovalcev literarnega večera ne bom utrujala z branjem, pač pa jih skušala predstaviti nekaj od tega, kar je služilo kot osnova Dangobercem.
Revija 
jaz bi še 
<br&g
