07:38:46
Ko sem še hodila v šolo, smo slovanske bogove in staroslovansko mitologijo omenjali bolj tako spotoma. Bili so pač nekoč neki naši bogovi, naši predniki so verjeli vanje, nakar so izginili, navadno zavoljo nasilnega pokrščevanja. Kar je lepo opisal France Prešeren v svoji zgodovinsko - epski pesnitvi Krst pri Savici.
Ampak vse to je bilo bolj površno, kajti le kdo bi se pa poglabljal v Svaroga, Svetovida, Triglava, Peruna, Cisloboga, Domovoja, Striboga, Dajboga, Volosa, Beliboga, Jesis, Živo, Simargla, Morano, Vesno, da jage babe, Kresnika, rusalk, Zlatoroga, pasjeglava in ostalih ne omenjamo.
Redko pa se pogovarjamo o slovenski mitologiji. Andrej Ivanuša, avtor znanstvenofantastičnega romana Rheia in mitološke pesnitve Vilindar, je 25. marca predaval v mladinskem klubu Rdeča ostriga. Napoved za predavanje je vključevala tekst o stvarjenju - Ničesar ni bilo, ko bog Svetovid, Sonce in Morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v Morju skoplje. Ko se je spet vzdignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini, kajti na začetku je vse tam ostalo, kamor je padlo. To zrno je naša Zemlja, morsko dno je njena domovina.
 |
|
