08:32:51
4. maja 1980 je v tedanji Jugoslaviji zavladala vsesplošna žalost. Ljudje so glasno in javno jokali, nogometna tekma med Hajdukom in Crveno zvezdo je bila prekinjena, nogometaši in navijači so jokali, nakar so zapeli „Druže Tito mi ti se kunemo“. Televizijski napovedovalci so drug za drugim sporočali žalostno vest. Ja, to je bil dan, ko je umrl tovariš Josip Broz Tito, največji sin naših narodov in narodnosti. Tudi po Titu Tito, smo vzklikali v tistih časih in celo resno mislili, kar smo izgovorili. Žal, kajti Jugoslavija je bila v času Titove smrti ekstremno zadolžena država. Za kar pa seveda ni bil nihče posebej kriv, le kako bi bil? Titovi smrti je sledil veličasten pogreb v Beogradu, s katerim se noben kasnejši pogreb ne more meriti. Tam so bili državniki s celega sveta, celo kralji in kraljice in v luči kasnejših dogodkov se človek vpraša, so se res prišli poklonit mrtvemu Titu ali pa prepričati, da je res mrtev in pokopan.
Po veličastnem pogrebu so sledile reforme take in drugačne. Milka Planinc je poskušala reducirati porabo bencina s t.i. vožnjo ob „parnih“ in „neparnih“ dnevih, pač odvisno od registrske tablice avtomobila. Pričela se je strahovita inflacija, ki jo je nekako zaustavil Ante Marković z znano reformo dinarja.
 |
|
V prostorih 
V današnjem času smo priča pravemu razcvetu zanimanja za magično in duhovno. Prerokujemo si že preko Interneta, SMS sporočil in vse ostale novodobne tehnologije. Ta nam omogoča instant izdelavo astroloških kart in napovedi, bioritmov, nas uvrsti v te ali one astrološke sisteme in razloži, kdo in kaj smo, kaj nas čaka, katere so naše srečne številke, je naš partner zvest ali ne. Na voljo nam je množica prerokovalcev, vedeževalcev in vseh ostalih, celo prerokov, ki nas vztrajno prepričujejo, da ravno oni posedujejo določeno „moč”, „spoznanje”, preko katerega se bomo znebili bradavic in drugih nadležnih izrastkov po koži, osvojili ljubljeno osebo, čeprav le-tej ni nič mar za nas, zaslužili več denarja in bili še uspešnejši, vpogledali v lastno prihodnost in še bi lahko naštevali.
Pa se je končno zgodilo. Pridem z dopusta, nič hudega sluteč pričnem odpirati e-sporočila in preberem enega, ob katerem sem preprosto onemela. Oseba, ki mi je pisala, ni prebrala mojih knjig, verjetno jih tudi ne bo, kajti resnica je bila že itak zapisana pred več kot 5.000 leti, itak smo tukaj samo na poti iz ene reinkarnacije v drugo in temu podobno. Ampak ker je jasno, da obstaja nekaj tisoč svetov, ki so od nas bolj razviti, me je vseeno povprašal, kdaj sem stopila v stik z vesoljci, kako komuniciram z njimi, so še vedno tukaj in kaj počno. Sicer sem mu odgovorila, naj si prebere 
Marija je skrila pordeli obraz v njegove prsi, stresel je čeznjo grivo las in tiho pripovedoval naprej. 
"Holomatriks stalno uporabljam, sama si opazila..." Previdno je preprijel njene prste in jih stegnil navzgor. "Holomatrika ima ozek sivkast rob. Ta zaznamuje robove posameznih matrik." 
Ob misli, da je morebiti ne bi nikoli več videl, njega pa tudi ne, je skoraj zajokal. Toda ni bilo druge poti, če ju je hotel zaščititi. Saj bom hitro nazaj. Svetlolaska ga je prestrašeno gledala. "Sonček, nakasneje jutri zvečer pridem. Pojdi domov, počivaj in počakaj, da se vrnem. Dopust imaš, lezi in počivaj! Zagotovo se bom vrnil. Obljubim. Zaupaj mi, samo to te prosim. Pojdi domov, Marija!" Pobožal jo je po trebuhu, jo poljubil na lice, privil k sebi in hip zatem stekel iz ozke ulice.
Po branju odlomka 
Admiral je molčal. Ni želel posegati v dogajanje, četudi je vedel, da Prvi Kreator ukazuje na njegovi militarki njegovim vojakom. Kar je bilo daleč od njegovih pristojnosti, če je bil Admiral prisoten in priseben. Četudi je pa hkrati res, je pomislil, da samo opravlja svoje delo in bi se lahko reklo, da je v dani situaciji on torej nekako nadrejen meni. Bolje, da sem tiho, je sklenil. 
