Izšla je dolgo pričakovana 14. številka našega edinega ZFF fanzina Jašubeg en Jered, ki si ga lahko snamete na tem naslovu. Brezplačno seveda. Namesto da pišem na dolgo in široko, povzemam Bojanov napovednik.
Ta številka je postala osamljen jezdec na nebu ZFF fanzinov naše Kokoške. Žal je tako izpadlo. Nikakor nihče nima "jajc" za zagon spodobne konkurence. Amedeja, Andrej, Ruža in moja malenkost ostajamo neomajni na svoji poti. Naš cilj je, vsako številko narediti še boljšo.
Ampak ta odsotnost konkurence ne pomeni premor za ustvarjalno ekipo Jašubeg en Jereda. Ker smo edini, nas čaka še zahtevnejše delo. Biti sam ni zabavno. Pravzaprav je dolgočasno. Žal pa ta začasni ništrc pomeni večjo odgovornost za nas, ki vztrajamo na čudaškem slovenskem trgu. Prvi ukrep za izboljšanje kvalitete je nova grafična podoba in nova ureditev rubrik. Odločili smo se za manj slik (kjer je to smiselno) in več besedil. Verjamemo, da ste slovenske bralke in bralci večinoma inteligentna bitja, ki dajete prednost vsebini pred veliki slikami. Pričakujem vaš odziv.
|
|



10:01:29
Obiski ordinacij prinašajo zanimive stranske učinke. Nekatere čakalnice so bogato založene z tračarskimi revijami in ker se navadno čaka in čaka in čaka, tudi meni ni ostalo nič drugega, kot da vzamem v roke tovrstno literaturo. Kar niti ni bilo slabo, saj sem se ob branju rumenih „člankov“ prerežala do solz. Posebej me je zabavalo označevanje določenih moških kar za „Casanovo“. Do solz sem se narežala tudi ob ogledu spletne strani, ki reklamira nov reality show, v katerem „punce“ lovijo moškega, ki že nekaj let vztraja v rumenih medijih tako s svojim pisanjem kot tudi z zgodbicami o vsem, kar že počne. Niti ne bi vedela za ta nov „podvig“, če v njem ne bi sodelovala ena izmed mojih FB prijateljic. Hja, reality showi z instant zvezdniki nas butnejo že na vsakem koraku, celo radijski valovi niso več varni pred njimi.
Ravno preden me je povsem "postlalo", sem se udeležila debatne kavarne v okviru Slovenskega knjižnega sejma. Debatirali smo na temo "Je za izdajo knjig treba izdati tudi sebe?". Pogovor je organiziral Undara Studio. 
Lik fatalke je arhetip, „kalup“, če želite, v katerega je potrebno vmestiti zgodbo, ki ima tako moralen namen (ne varajte svojih partnerjev) kot tudi svarilen namen (če boste varale, vas bo partner kar ubil). Predvsem pa ima družbeni namen (ob varanju ogrožate sebe in svojo okolico). In ženska, kar se ve že od grške dramatike dalje, vara lahko tudi, če je posiljena (če bi se branila, ne bi bila posiljena), če je sužnja (in ji pade na pamet, da ne bi ubogala), če je določena za žrtev (nekoga pač moramo zaklati v čast bogovom), če nerga (le zakaj je nergala Ksantipa?) itd.
V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
ZF in F literatura vedno znova uporablja arhetipske kalupe, v katere vmešča junakinje svojih zgodb. Ti kalupi različnih vlog, tako moških kot ženskih, so vmeščeni v našo zavest z razlogom. Že od pamtiveka služijo človeštvu kot nekakšen vzor, preko katerega razlikujemo med dobrim in zlim, pametnim in neumnim, plemenitim in zahrbtnim ipd.
<br&g