"Odšla bom, toda ne prej, preden se pogovorimo!", je tlesknila Dema z rokama. "Čakava z Balčkom na novice, Lot! Prosim, povej nama že enkrat, kaj je z najinim sinom."
Je to sploh še Dema, je pomislil Lot, povesil je pogled. Lotko, to ni Dema, je spregovoril Njen glas. Očitno ni prejel dobrih navodil in misli, da se mora obnašati nadvse prijateljsko, kadar smo sami. Seveda, videlo je, kako se vedemo do Tujčija in Titka! Prava Dema ni bila nikoli prijateljska, ne zasebno in ne javno! Sploh ne do Seta! Tudi zasebno jo je Set vedno moral nagovarjati po nazivu, ona ga ni nikoli poklicala po imenu! Kje šele, da bi ga poklicala Setko! Nasmehnil se je, četudi se je z levico hitro podrgnil po koži, kamor ga je poljubila. Ojej, pfuj, pfuj, se je mršil v sebi.
"Dema, prosil bi te, če se usedeš." Ma ja! Sedaj bi že zagotovo morala pobesneti, ker je vztrajno ne nagovarjaš po nazivu, se je jezil Njen glas. Lot je pogledal proti Admiralovi celokomori: "Admiral itak že leži, ti kar sedi," je cinično pripomnil.
Dema si je našla prosti sedežnik, ga izvlekla iz stene in se usedla. Prekrižala je dolgi nogi, sklenila roki na kolenu in se vprašujoče zazrla v Lota. "Ko smo ravno pri laseh," je ta previdno začel, "Are si je skrajšal lase do polovice hrbta in jih spel v čop."
Dema ga je začudeno pogledala, nato šele dojela, kaj ji govori.
 |
|
|
|