Nerada pišem o osebnih stvareh. Navsezadnje nisem priljubljen lik iz tračarskih revij, pa da ravno koga zanima, imam danes obute rjave ali črne čevlje, kaj nameravam jesti za kosilo in kje so me kakor novinarji „presenetili“ med nakupovanjem ali še bolje, ravno znašli so se zraven, ko sem pila kavo s kako prav posebej pomembno prijateljico.
Vseeno moram napisati nekaj povsem osebnega. Mirjana, od mene starejša dve leti, je bila strah in trepet mojih otroških let. V mojih očeh je bila ogromna, visoka, močna in jaz sem bila vedno tista, ki je nasrkala. Že samo to, da sem jo zaslišala, je v meni spodbujalo potrebo po teku. Kadar smo se igrali med dvema ognjema, je bil zame praznik, če sem pristala v njeni ekipi, da me ni kot „gajsarka“ ciljala s svojimi močnimi šuti. Nato sem zrasla in nekega dne, bilo je sončno in bil je junij tik pred koncem mojega petega razreda osnovne šole, se je meni prvič v življenju strgalo. Nekako nisem več prenesla njenih fint, nenehnih opazk na svoj račun in odrivanja ravno vsakič, ko je šla mimo mene. Ah, tega dneva se še vedno z veseljem spominjam, kajti bil je to dan, ko sem jo zmlatila, potem me je po naselju najprej lovila njena mama, nato me je kregala moja mama, oče je bil razočaran nad mano in me je še on okregal. Ampak po pravici povedano, fučkalo se mi je, kajti jaz, prav jaz, sem zmlatila veliko Mirjano!
|
|



08:59:06
Nagradni igri Smo ali nismo pristali na Luni? se z današnjim dnem pridružuje tudi združenje Šent in Zavod Šentprima, o delovanju katerih smo
Ja, kaj se pa gre danes Sirakova, se bo verjetno marsikdo vprašal. Kaj ima duševno zdravje skupnega z ZFF? Hja, morda s samim žanrom ZFF ničesar, kot način delovanja in preseganja meja pa je delovanje 