10:58:07
Sigma 100 je naslov mojega novega kriminalnega romana, ki pridno nastaja. Je pa že sedaj zbudil pozornost. Kar nekaj založb se je že oglasilo, ampak najverjetneje bo roman izšel v samozaložbi. Ali pa tudi ne, bomo videli. Prvi odlomki bodo objavljeni februarja letos. V romanu se bo, vsaj za sedaj sem se tako odločila, pojavila le ena realna oseba in to je naš slikar Rajko Ferk. Na steni stanovanja ene od glavnih oseb, bivšega vojaškega specialca, bodo visele njegove slike. Kajti res se mi zdi neumno, da bi si izmišljevala nekega neobstoječega slikarja ali pa na steno bivšega vojaškega specialca obešala nekakšna tihožitja ali še huje, reprodukcije Mona Lise! Rajko Ferk je avtor, ki ustvarja z izjemno strastjo, ki ustvarja slike z izjemno sporočilnostjo in ni nobenega razloga, da njegove umetnine ne bi krasile sten glavnega junaka. Navsezadnje - zakaj se pa bivši vojaški specialci ne bi navduševali nad dobrimi slikami?
Roman Sigma 100 bo odstopal od domačih kriminalno – detektivskih romanov. Obljubim! Če ste prebrali knjigo Marcela Štefančiča jr. Zakaj so knjige tako debele? (UMco, Ljubljana 2005), ste verjetno tudi v tem delu naleteli na slavnih Dvajset pravil za pisanje detektivskih zgodb, ki jih je leta 1928 sestavil Van Dine.
 |
|
Kot sem že omenila v predhodnem prispevku, je kriminalni roman pravljica (za odrasle otroke), v kateri dobro pod nujno premaga zlo. Menda! Kajti kar se dogaja v realnem življenju, presega vsako fikcijo. Vzemimo samo en primer. Včeraj so vsi svetovni mediji poročali o aretaciji članov mafijskih družin iz New Yorka. Nobene izmed družin niso pozabili našteti in po moje celo v Ugandi poznajo sledeča imena: Colombo, Genovese, Bonanno, Gambino in Luchesse. Valjda, saj je na delu globalizacija in ker smo vsi tako dobro obveščeni, se pač nikomur od nas ne bi moglo zgoditi, da bi prišel v New York in si kupil zavitek cigaret v trafiki, katere lastnik je kak Genovese denimo. Pa tudi vsi vemo, kako taki mafijci poslujejo, saj ga ni med nami, ki si ne bi ogledal Botra od 1 do 3. Mario Puzo in Copolla sta spisala scenarij, ki je še danes zakon za mafijske sage. Čuteč oče vodi mafijo, k njemu prihajajo ljudje v stiski in mu kušujejo prstan. Itak, brez tega dodatka ne gre.
Tako se zadeva prične. Pred meseci sem zbolela in sprva je kazalo, da gre za običajne težave, ki so me vsake toliko pošteno zvile. Med eno od svojih prometnih nesreč sem si „prislužila“ poškodbo hrbtenice (ki jo še vedno nosim s sabo) in karkoli se je zgodilo, je bilo potlej posledica le-te poškodbe. Predvsem na mojo žalost se je izkazalo, da zadnja serija nenadnih kolapsov ni posledica te famozne poškodbe. In nenadoma, nič hudega sluteča, sem se znašla v obliki čakajočega pacienta na „zdravnikovanje“. Iz ene ordinacije v drugo, čakaj tu, čakaj tam, čakaj in čakaj in čakaj in tako iz dneva v dan. Pri čemer sem se morala zateči k neki rešitvi. Čakati pač moraš, ni druge. Če si med čakanjem naviješ glasbo, lahko preslišiš poziv iz ordinacije. Ostane samo knjiga. In ker sama čakalnica ni prostor, ki bi v meni zbujal neka navdahnjena in mega kulturna čustva, sem posledično brala tisto, kar me pomirja. Žanrsko literaturo s poudarkom na kriminalnih romanih. Ni bilo treba dolgo čakati na trenutek, ko me je eden izmed avtorjev, 
Za očeta modernega, privlačnega, seksi in z ljubeznijo obremenjenega vampirja velja Bram Stoker, ki je leta 1897 spisal zgodbo o Drakuli. Večina ljudi bi prisegla, da se s tem delom prične moderna "vampirijada". Kar ni res, namreč že leta 1819 je John Polidori spisal delo The Vampyre, vendar je to delo danes praktično neznano. Sama beseda "vampir" se v The Oxford English Dictionary pojavi leta 1734 in je posledica navajanja tega sicer slovanskega izraza v nemškem jeziku. S širitvijo Avstro – Ogrskega imperija so se pojavila prva poročila o ubijanju vampirjev v Srbiji (1725). Najprej so menda trupla izkopali in jih potlej dodatno obdelali s kakim lesenim kolom, nakar so ugotovili, da so pokončali vampirja.
Ravno preden me je povsem "postlalo", sem se udeležila debatne kavarne v okviru Slovenskega knjižnega sejma. Debatirali smo na temo "Je za izdajo knjig treba izdati tudi sebe?". Pogovor je organiziral Undara Studio. 
Odgovor na zastavljajo vprašanje je povsem preprost – nimajo časa. V fantazijski (fantasy) literaturi jim opravljanje fizioloških potreb in spolno dejavnost preprečujejo nadvse mračne sile. V ZF literaturi pa ravno tako. Razlika je samo v tem, da v prvi vrsti literature junak ne more seksati, lulati in kakati ker nadvse mračne sile nadenj pošiljajo bogat asortiment magije. V drugi vrsti pa ga nadvse mračne sile skušajo sesuti z nadvse napredno tehnologijo ali kakim apokaliptičnim dogodkom.
