06:48:17
Naš ZFF pisatelj Andrej Ivanuša je tudi založnik. Pred kratkim je izdal knjigo Marka Koširja Jakov Cipci - umetniško življenje. Ja, gre za knjigo s presežkom, kakršnih je malo na našem tržišču. Ker je Pro – Andy, založba Andreja Ivanuše, mala založba, ta knjiga razumljivo ni dobila odmeva, kakršnega bi morala dobiti. Jakov Cipci se je rodil leta 1901 v Splitu, umrl je leta 1975 v Mariboru. Študiral je v Trstu, nakar je kot dirigent orkestra zabaval goste na prekooceanskih ladjah. Po vojni je postal dirigent Tržaške filharmonije in radijskega orkestra v Ljubljani, od leta 1948 dalje je bil dirigent simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Štajercem se je priljubil kot dirigent mariborske Opere in filharmonije. Njegovo delo bi zlahka utonilo v pozabo, če se ne bi Marko Košir odločil, da napiše knjigo o tem izjemnem ustvarjalcu.
In tu smo že pri posebnosti te knjige. Marko Košir ni dirigent, niti ni kak skladatelj ali, kakor se temu reče, glasbeni poustvarjalec. Avtor knjige je ljubitelj glasbe. Po izobrazbi je strojni inženir, vsekakor pa velik poznavalec glasbenega življenja. Zanimivo, kajne, da poklon našemu velikemu dirigentu ni nastal pod tipkovnico kakega glasbenega strokovnjaka. Ampak verjemite mi, knjiga zavoljo tega ni prav nič izgubila. Nasprotno, pogled Marka Koširja je tisto, kar to delo naredi zanimivo.
 |
|
Med „zdravnikovanjem”, ki se mu z vsem potrebnim navdušenjem prepuščam te dni, sem si uspela ogledati lastne knjige in če bo vse posreči (v prevodu: če bom lahko odšepala do pošte in tipkala) bodo nagrajenci nagradne igre znani jutri, prav tako bodo najkasneje jutri knjige odposlane na njihove naslove. No, kot vsakega novopečenega avtorja me je knjiga v fizični obliki presenetila, posebej zato, ker si prej niti nisem predstavljala, kako bodo v resnici izgledale. Ja, vse tri skupaj res izgledajo kot zajetna opeka in komaj verjamem, da je to res moja „opeka”.
Če obstaja reinkarnacija, bom v naslednjem življenju zanesljivo ali prerok ali vsaj šlogarica. Pred nekaj meseci sem povsem v prazno, povsem brezveze tratila svoj čas, ko sem neki skupini ljudi na nekem forumu skušala dopovedati, kje delajo napako. Kot primer sem navedla izdelek, ki se jim je tedaj verjetno zdel, tej skupini ljudi, hudo smešen – fanzin Jašubeg en Jered. Pisali so predvsem o slovničnih napakah v njem, prezrli pa bistvo. Čemur se strokovno reče marketinška kratkovidnost ali marketing myopia. Ne glede, da sem z zadnjo številko umeščena med sodelavce fanzina Jašubeg en Jered (kamor bi verjetno sodil tudi Andrej Ivanuša, ki je za fanzin prispeval kar nekaj materiala), je moj prispevek k samemu fanzinu zanemarljiv. Edino, kar sem prispevala za konkretno 9. številko, je bilo to, da sem se odzvala prijaznemu vabilu Bojana Ekselenskega. 
Blog je treba nekako začeti, pa še 1. april bo trajal kar cel dan, zato ga začnimo s tipičnim slovenskim jamranjem na temo položaja novopečenega avtorja. 
