09:02:25
Za očeta modernega, privlačnega, seksi in z ljubeznijo obremenjenega vampirja velja Bram Stoker, ki je leta 1897 spisal zgodbo o Drakuli. Večina ljudi bi prisegla, da se s tem delom prične moderna "vampirijada". Kar ni res, namreč že leta 1819 je John Polidori spisal delo The Vampyre, vendar je to delo danes praktično neznano. Sama beseda "vampir" se v The Oxford English Dictionary pojavi leta 1734 in je posledica navajanja tega sicer slovanskega izraza v nemškem jeziku. S širitvijo Avstro – Ogrskega imperija so se pojavila prva poročila o ubijanju vampirjev v Srbiji (1725). Najprej so menda trupla izkopali in jih potlej dodatno obdelali s kakim lesenim kolom, nakar so ugotovili, da so pokončali vampirja.
Ali so bila ta poročila resnična ali ne, je danes težko soditi, verjetno pa so služila jasnemu propagandnemu namenu. Ta pa je bil pokazati "neosveščeni" in vsekakor "civilizirani" javnosti kakšne bojda strahote in težave imajo ozemlja, ki kar kličejo po "osvoboditvi" s strani "naprednih" sil. Tako se ne gre čuditi, da obsedenost dela Evrope s Srbijo traja vse do današnjih dni. Skratka, ne Romunija temveč Srbija je prava domovina modernih vampirjev.
 |
|
Obiski ordinacij prinašajo zanimive stranske učinke. Nekatere čakalnice so bogato založene z tračarskimi revijami in ker se navadno čaka in čaka in čaka, tudi meni ni ostalo nič drugega, kot da vzamem v roke tovrstno literaturo. Kar niti ni bilo slabo, saj sem se ob branju rumenih „člankov“ prerežala do solz. Posebej me je zabavalo označevanje določenih moških kar za „Casanovo“. Do solz sem se narežala tudi ob ogledu spletne strani, ki reklamira nov reality show, v katerem „punce“ lovijo moškega, ki že nekaj let vztraja v rumenih medijih tako s svojim pisanjem kot tudi z zgodbicami o vsem, kar že počne. Niti ne bi vedela za ta nov „podvig“, če v njem ne bi sodelovala ena izmed mojih FB prijateljic. Hja, reality showi z instant zvezdniki nas butnejo že na vsakem koraku, celo radijski valovi niso več varni pred njimi.
V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
ZF in F literatura vedno znova uporablja arhetipske kalupe, v katere vmešča junakinje svojih zgodb. Ti kalupi različnih vlog, tako moških kot ženskih, so vmeščeni v našo zavest z razlogom. Že od pamtiveka služijo človeštvu kot nekakšen vzor, preko katerega razlikujemo med dobrim in zlim, pametnim in neumnim, plemenitim in zahrbtnim ipd.
Odgovor na zastavljajo vprašanje je povsem preprost – nimajo časa. V fantazijski (fantasy) literaturi jim opravljanje fizioloških potreb in spolno dejavnost preprečujejo nadvse mračne sile. V ZF literaturi pa ravno tako. Razlika je samo v tem, da v prvi vrsti literature junak ne more seksati, lulati in kakati ker nadvse mračne sile nadenj pošiljajo bogat asortiment magije. V drugi vrsti pa ga nadvse mračne sile skušajo sesuti z nadvse napredno tehnologijo ali kakim apokaliptičnim dogodkom.
Sem povsem apolitično, krotko, trpežno in potrpežljivo bitje. Ki pa se je danes odločilo, da napiše politični blog. Čakam namreč na prispevke v nagradni igri 
Če ste iskali primerno knjigo za vaše najmlajše, potlej so Čudovita potovanja zajca Rona prava izbira! Zajec Ron je otroški fantazijski pustolovski roman Andreja Ivanuše, ki je izšel leta 2002 v štirih delih: Čudovita potovanja Zajca Rona – na jug, Čudovita potovanja Zajca Rona – na sever, Čudovita potovanja Zajca Rona – na zahod in Čudovita potovanja Zajca Rona – na vzhod. Roman je skupaj v eni knjigi z naslovom Čudovita potovanja zajca Rona izšel še leta 2008 v elektronski obliki (LIT za Microsoft Reader) pri Večerovi založbi Ruslica iz Maribora. V tiskani obliki, v izdaji izpred sedmih let, pa boste našli še čudovite ilustracije 
