V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
Ljubezen in zvestoba izbranca (izbranke) se prične pojavljati najkasneje s pismenostjo. Visoka pesem s svojimi bogatimi metaforami, odkritim hrepenenjem in strastjo med dvema človekoma, je verjetno ena od najlepših stvaritev človeštva.