08:32:51
4. maja 1980 je v tedanji Jugoslaviji zavladala vsesplošna žalost. Ljudje so glasno in javno jokali, nogometna tekma med Hajdukom in Crveno zvezdo je bila prekinjena, nogometaši in navijači so jokali, nakar so zapeli „Druže Tito mi ti se kunemo“. Televizijski napovedovalci so drug za drugim sporočali žalostno vest. Ja, to je bil dan, ko je umrl tovariš Josip Broz Tito, največji sin naših narodov in narodnosti. Tudi po Titu Tito, smo vzklikali v tistih časih in celo resno mislili, kar smo izgovorili. Žal, kajti Jugoslavija je bila v času Titove smrti ekstremno zadolžena država. Za kar pa seveda ni bil nihče posebej kriv, le kako bi bil? Titovi smrti je sledil veličasten pogreb v Beogradu, s katerim se noben kasnejši pogreb ne more meriti. Tam so bili državniki s celega sveta, celo kralji in kraljice in v luči kasnejših dogodkov se človek vpraša, so se res prišli poklonit mrtvemu Titu ali pa prepričati, da je res mrtev in pokopan.
Po veličastnem pogrebu so sledile reforme take in drugačne. Milka Planinc je poskušala reducirati porabo bencina s t.i. vožnjo ob „parnih“ in „neparnih“ dnevih, pač odvisno od registrske tablice avtomobila. Pričela se je strahovita inflacija, ki jo je nekako zaustavil Ante Marković z znano reformo dinarja.
 |
|
V prostorih 
V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
ZF in F literatura vedno znova uporablja arhetipske kalupe, v katere vmešča junakinje svojih zgodb. Ti kalupi različnih vlog, tako moških kot ženskih, so vmeščeni v našo zavest z razlogom. Že od pamtiveka služijo človeštvu kot nekakšen vzor, preko katerega razlikujemo med dobrim in zlim, pametnim in neumnim, plemenitim in zahrbtnim ipd.
jaz bi še 
<br&g
