09:02:25
Za očeta modernega, privlačnega, seksi in z ljubeznijo obremenjenega vampirja velja Bram Stoker, ki je leta 1897 spisal zgodbo o Drakuli. Večina ljudi bi prisegla, da se s tem delom prične moderna "vampirijada". Kar ni res, namreč že leta 1819 je John Polidori spisal delo The Vampyre, vendar je to delo danes praktično neznano. Sama beseda "vampir" se v The Oxford English Dictionary pojavi leta 1734 in je posledica navajanja tega sicer slovanskega izraza v nemškem jeziku. S širitvijo Avstro – Ogrskega imperija so se pojavila prva poročila o ubijanju vampirjev v Srbiji (1725). Najprej so menda trupla izkopali in jih potlej dodatno obdelali s kakim lesenim kolom, nakar so ugotovili, da so pokončali vampirja.
Ali so bila ta poročila resnična ali ne, je danes težko soditi, verjetno pa so služila jasnemu propagandnemu namenu. Ta pa je bil pokazati "neosveščeni" in vsekakor "civilizirani" javnosti kakšne bojda strahote in težave imajo ozemlja, ki kar kličejo po "osvoboditvi" s strani "naprednih" sil. Tako se ne gre čuditi, da obsedenost dela Evrope s Srbijo traja vse do današnjih dni. Skratka, ne Romunija temveč Srbija je prava domovina modernih vampirjev.
 |
|
Lik fatalke je arhetip, „kalup“, če želite, v katerega je potrebno vmestiti zgodbo, ki ima tako moralen namen (ne varajte svojih partnerjev) kot tudi svarilen namen (če boste varale, vas bo partner kar ubil). Predvsem pa ima družbeni namen (ob varanju ogrožate sebe in svojo okolico). In ženska, kar se ve že od grške dramatike dalje, vara lahko tudi, če je posiljena (če bi se branila, ne bi bila posiljena), če je sužnja (in ji pade na pamet, da ne bi ubogala), če je določena za žrtev (nekoga pač moramo zaklati v čast bogovom), če nerga (le zakaj je nergala Ksantipa?) itd.
V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
ZF in F literatura vedno znova uporablja arhetipske kalupe, v katere vmešča junakinje svojih zgodb. Ti kalupi različnih vlog, tako moških kot ženskih, so vmeščeni v našo zavest z razlogom. Že od pamtiveka služijo človeštvu kot nekakšen vzor, preko katerega razlikujemo med dobrim in zlim, pametnim in neumnim, plemenitim in zahrbtnim ipd.
Odgovor na zastavljajo vprašanje je povsem preprost – nimajo časa. V fantazijski (fantasy) literaturi jim opravljanje fizioloških potreb in spolno dejavnost preprečujejo nadvse mračne sile. V ZF literaturi pa ravno tako. Razlika je samo v tem, da v prvi vrsti literature junak ne more seksati, lulati in kakati ker nadvse mračne sile nadenj pošiljajo bogat asortiment magije. V drugi vrsti pa ga nadvse mračne sile skušajo sesuti z nadvse napredno tehnologijo ali kakim apokaliptičnim dogodkom.
Če obstaja reinkarnacija, bom v naslednjem življenju zanesljivo ali prerok ali vsaj šlogarica. Pred nekaj meseci sem povsem v prazno, povsem brezveze tratila svoj čas, ko sem neki skupini ljudi na nekem forumu skušala dopovedati, kje delajo napako. Kot primer sem navedla izdelek, ki se jim je tedaj verjetno zdel, tej skupini ljudi, hudo smešen – fanzin Jašubeg en Jered. Pisali so predvsem o slovničnih napakah v njem, prezrli pa bistvo. Čemur se strokovno reče marketinška kratkovidnost ali marketing myopia. Ne glede, da sem z zadnjo številko umeščena med sodelavce fanzina Jašubeg en Jered (kamor bi verjetno sodil tudi Andrej Ivanuša, ki je za fanzin prispeval kar nekaj materiala), je moj prispevek k samemu fanzinu zanemarljiv. Edino, kar sem prispevala za konkretno 9. številko, je bilo to, da sem se odzvala prijaznemu vabilu Bojana Ekselenskega. 
Pred dnevi sem objavila razmislek 
