10:21:33
Jašubeg en Jered je, kot sem že pisala v razvpitem prispevku „Prišel je tiho in postal edini slovenski ZFF fanzin - Jašubeg en Jered“, nastal kot „spremljajoča dejavnost“ h knjigi Vitezi in čarovniki Bojana Ekselenskega. Njegov prvoten namen je bila popularizacija knjige. Vendar je Ekselenski kmalu ugotovil, da mu Jašubeg en Jered kot iskri konjič uhaja na tuje njive.
Po prvih nasprotovanjih in celo omalovažujočem odnosu našega kobajagi fandoma, se je Jašubeg en Jered razvil v fanzin zavidljivega formata in vsebine. Letos so izšle že tri številke, sam fanzin pa izhaja brez prekinitev že četrto leto. Kar pa je svojevrsten rekord. Do sedaj se zavoljo prepirov v ZFF fandomu še noben fanzin ni obdržal tako dolgo.
Tako je Jašubeg en Jered dobil tudi svoj spletni portal imenovan Drugotnost. Portal je še vedno v fazi razvoja, z njega pa lahko pretakate vse do sedaj izdane številke našega edinega ZFF fanzina.
 |
|
Marsikaj se je dogajalo v času moje 
Ko sem dobila v roke knjigo 
Za očeta modernega, privlačnega, seksi in z ljubeznijo obremenjenega vampirja velja Bram Stoker, ki je leta 1897 spisal zgodbo o Drakuli. Večina ljudi bi prisegla, da se s tem delom prične moderna "vampirijada". Kar ni res, namreč že leta 1819 je John Polidori spisal delo The Vampyre, vendar je to delo danes praktično neznano. Sama beseda "vampir" se v The Oxford English Dictionary pojavi leta 1734 in je posledica navajanja tega sicer slovanskega izraza v nemškem jeziku. S širitvijo Avstro – Ogrskega imperija so se pojavila prva poročila o ubijanju vampirjev v Srbiji (1725). Najprej so menda trupla izkopali in jih potlej dodatno obdelali s kakim lesenim kolom, nakar so ugotovili, da so pokončali vampirja.
Lik fatalke je arhetip, „kalup“, če želite, v katerega je potrebno vmestiti zgodbo, ki ima tako moralen namen (ne varajte svojih partnerjev) kot tudi svarilen namen (če boste varale, vas bo partner kar ubil). Predvsem pa ima družbeni namen (ob varanju ogrožate sebe in svojo okolico). In ženska, kar se ve že od grške dramatike dalje, vara lahko tudi, če je posiljena (če bi se branila, ne bi bila posiljena), če je sužnja (in ji pade na pamet, da ne bi ubogala), če je določena za žrtev (nekoga pač moramo zaklati v čast bogovom), če nerga (le zakaj je nergala Ksantipa?) itd.
V ZFF literaturi praviloma junaki, ki rešujejo svojo domačo hišo, rodno vas, morda celo kraljestvo, obstoj planeta, človeštva ali kar vesolja, mahljajo z meči, ki so nekakšen dokaz njihovega siceršnjega junaštva. Odvisno od domnevnega obdobja dogajanja so ti meči različnih vrst, od kovanih pa vse do svetlobnih, laserskih mečev. Se pa morajo svetiti, česar noben avtor ne pozabi pripisati. Meč je obvezen rekvizit, zlo natančno vidi, da če nekdo ima meč, ga namerava tudi uporabiti in razsuti to zlo. Čemur se zlo seveda ogorčeno upre, kajti nikakor ne želi, zlobno kot je, popustiti. V ta namen se loti glavnega junaka z vsemi sredstvi, predvsem pa nujno zaplete v dogajanje nič hudega slutečo devico, ki vdano čaka svojega junaka, da se po vseh peripetijah vrne nazaj k njej. Vmes trepeta za junakovo usodo, lije solze in veze gobeline, krpa hlače ipd. In če je avtor posebej okruten, jo, neaktivno kot je, žrtvuje v obliki žrtve posilstva ali uboja, kar našega junaka še posebej razkači in zlobne sile obsodi na dokončen propad. Nekaj novega? Niti ne.
ZF in F literatura vedno znova uporablja arhetipske kalupe, v katere vmešča junakinje svojih zgodb. Ti kalupi različnih vlog, tako moških kot ženskih, so vmeščeni v našo zavest z razlogom. Že od pamtiveka služijo človeštvu kot nekakšen vzor, preko katerega razlikujemo med dobrim in zlim, pametnim in neumnim, plemenitim in zahrbtnim ipd.
